Sveti Frančišek je v evangeljskem odlomku slišal besede, ki jih je razumel kot navodilo za svoje prihodnje življenje.

Ker mu je Jezus s križa naročil, naj popravi njegovo cerkev, ki se podira, se je Frančišek sam lotil dela. Ljudje iz mesta so mu dajali opeke, za katere je prosil. Pridno je zidal, dokler cerkvica ni bila popravljena. Ljudje so prihajali, da bi opazovali ta nenavadni prizor.

Iz rodnega Assisija se je Frančišek odpravil na obisk k prijatelju v Gubbio. Na poti so ga napadli razbojniki. Na vprašanje: »Kdo si?« je odgovoril: »Glasnik vélikega Kralja!« Razbojniki so mu pobrali obleko in ga vrgli v jamo, polno snega. Nato je Frančišek odšel v benediktinski samostan na goro Subasio.

Ker je bil oče jezen na Frančiška in prepričan, da zanalašč zapravlja njegovo imetje, ga je najprej tožil na sodišču. Ko je Frančišek dejal, da je postal Božji služabnik, ga je oče odpeljal pred škofa. Tam je Frančišek očetu vrnil denar, se slekel do golega in mu vrnil tudi obleko.

Frančišek se je pogosto zadrževal v napol porušeni cerkvici svetega Damijana in molil. V molitvi je Jezusa spraševal o svojem življenjskem poslanstvu. Nekega dne mu je Jezus naročil, naj popravi njegovo cerkev, ki se vedno bolj podira.

V srednjem veku so se ljudje najbolj bali gobavcev. Strah jih je bilo, da bi se okužili in umrli. Tudi Frančišek se jih je bal. Nekega dne, ko je srečal gobavca, pa se mu je približal in mu celo poljubil roke. Od takrat se jih ni več bal, od takrat jim je služil.

Frančišek je bil spreten trgovec in je pogosto delal v trgovini svojega očeta. Ljudem je znal predstaviti lepoto in kakovost blaga z izbranimi besedami. Nekega dne je iz trgovine grobo nagnal berača. V trenutku mu je postalo žal, stekel je za njim in mu poklonil celo pest denarja.

Frančišek je hotel postati vitez. Očeta je pregovoril, da mu je kupil novo bojno opremo, in odpravil se je vojskovati. Ponoči pa ga je v spanju nagovoril Bog in Frančišek se je vrnil domov. Predtem je revnemu vitezu poklonil svoj oklep, konja in orožje.